3 Aug 2016

New York are People


Sedaj razumem, zakaj je veliko pisateljev v tem mestu. Navdiha za zgodbe nikoli ne zmanjka, pravzaprav bi zgodbo lahko clovek pisal na vsakem koraku. Danes je teden dni, odkar nas je NY prevzel. Vsak dan si zapisem 100 stvari, o katerih bi lahko pisala.



Utrip mesta, veličina in ljudje. Uživam v opazovanju svobode, ki si jo new yorčani privoščijo. Odštekane frizure in veliko stila, ples na podzemni in glasna glasba v trgovinah. Prijazni pozdravi in kratki klepeti, kjer v tem velikem mestu izves delček posameznikove osebne legende. Tako se npr. pogovarjava z umetnico, kjer nama je barantati za njeno delo kar malce nerodno. Pove nama, da veliko potuje in da ima prijateljico, ki je bila nad Slovenijo tako navdusena, da si je kupila stanovanje. Pove nam, da gre septembra v Berlin in kot fotografinja komaj čaka, da poslika še eno mesto polno navdiha in umetnosti.  Cez nekaj casa spoznava umetnika Patrick-Earla, katerega galerija na prostem naju je pustila odprtih ust. Njegova prijetna energija je poskrbela, da smo se pogovarjali kar nekaj casa. Med drugim nama je povedal, da je včasih bil pravnik in, da ga 15 let nazaj, ko je nosil samo suknjič in polikane hlače zagotovo ne bi prepoznali. Prepustil se je svoji strasti in zdaj svobodno ustvarja. 


Podobno poklepetava se s parimi zanimivimi artisti in za konec spoznava še Liso, ki dela v trgovini Rituals in po brezplačnem tretmaju umivanja rok z mili in pilingom, naju postreže še s čajem. Pove nama, da je diplomantka mednarodnih odnosov in da je delala v Washingtonu kot pripravnica pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Ko ji poveva, da se naslednji teden odpravljava v Washington, nama hitro postreže s par priporočili krajev vrednih ogleda.


Lahko bi pisala še v nedogled o ljudeh, ki nama prekrižajo pot na vsakem koraku. Zgodb tu zagotovo ne zmanjka. NY so ljudje.

31 Jul 2016

Day 2 - Early Birds

DAY 2 - Early birds

Dan se je za naju začel ob 5h zjutraj. Po klepetu z domačimi preko skajpa in opisu vseh podrobnosti, sva sklenili, da se danes odpraviva po najini soseski Bushwick. Za železnimi vrati, ki ločujejo najino udobje in trenutno enega izmed najbolj hipskih sosesk Brooklyna (Bushwick), se skriva za naju nov svet. Takoj, ko stopiva skozi vrata, vidiva na cesti nekaj avtentičnosti, ki sva jo prišli raziskovat. Hiter pogled razkriva, da bova na cesti srečali veliko mladih ljudi z edinstvenim stilom. Bushwick je dom številnih galerij, kreativcev in novih idej. Najprej se odpraviva v priporočen lokal Sunrsie- Sunset. Kava in toast z avokadom poskrbita, da se hitro počutiva domače in prijetno. 

Sledi sprehod po soseki in iskanje galerije, ki je pravzaprav galerija s številnimi sobami, katere najemajo umetniki. Po poti razmišljam, na kaj me Bushwick spominja. Ugotovim, da pravzaprav ne najdem nobene povezave s kakšnim spominom od prej. Ulice so bile dokaj mirne, in čeprav v soseski prebiva večina prebivalcev španskega porekla, le teh vidiva zelo malo.

Nisva mogli mimo lokala, na katerem je pisalo najboljše tortice na svetu. Najprej sva se nasmejali, ampak se razume, to je treba poskusiti. Vse torte izgledajo okusno, lokal totalno kul, nekaj gostov, ki bere ali brska po računalniku in jaz, ki že naročam dva Brooklyinska veganska čokoladna muffina. Napis ni razočaral, nevem če najboljše, ampak tortice so bile res dobre. 



Pot nadaljujeva po široki tihi ulici do najine velike galerije. Prepričani sva bili, da bo vsaj kakšna odprta, pa sva izgleda ob 9h zjutraj bili prezgodnji, večina sob je zaprtih, tako se odločiva, da greva na Manhattan. 

To pa je nekaj drugega. Od mirnega Bushwicka prideva v turističen Manhattan, poln visokih stolpnic. Vse je XXL. Ne morem si kaj, da ga ne bi primerjala z Londonom, ampak to je drugače. Vse je bolj svetleče in večje. Zdi se mi, da sem včeraj slikala samo stolpnice, te višave nekaterih 100-metrskih stolpnic na sliki ne razumeš. To moraš videti. Splošen vtis v meni je bil sprva zmeda. Ne razumem, kaj se sploh dogaja okrog mene, najraje bi opravila z vsakim človekom intervju. Po par ulicah se navadim, da nama ponujajo prevoze okrog mesta, trgovine levo in desno in gruča turistov. Ne morem si kaj, da ne bi razmišljala o tem, kdo dela in živi v teh stoplnicah. Moje misli prekine že nevem kateri ponudnik ogleda Central Parka z rikšo. Prijazno se zahvaliva, cena je bila previsoka. Ko že greva peš proti Central Parku, se dogovorimo za ceno, ki je bila za naju še sprejemljiva. Usedeva se v rikšo in Besir (ime voznika rikše) z namazanim jezikom našteje vse filme, ki so jih kadarkoli posneli v Central Parku, pelje nas na nekaj ikoničnih mest, razloži vse najemnine in priimke, kdo kje živi okrog Central Parka in kar naenkrat je pol ure mimo. Odločiva se, da tako kot številni okrog naju, kupiva nekaj za jest in se spočijeva v Central Parku. Čeprav bova v NY dva tedna, se zdi vsake minute neraziskovanja škoda.  In že sva hitro nazaj na prometnih ulicah, kjer poleg trgovin, ki kar vabijo, hodi mimo ogromno avtentičnosti, punca z rožami v laseh, fant z belo kratko oprijeto majico, modrimi hlačami na zvon, starejša gospa s toliko nakita, da sploh nevem, kako se lahko premika, tisti maneken z modne revije, statist iz včerajšnjega filma, punca z ogromno afro frizuro, skratka milijon različnih ljudi, ki se jih ne uspeš zapomniti. Vse, kar nam je skupno je to, da smo točno ob tistem času bili vsi na tistem mestu, ta trenutek in nikoli več. 



Ana na Times Square-u





Pozdrav iz Central Parka

V večernih urah komaj še hodiva, vstopiva skozi najina železna vrata in v sekundi zaspiva. 

27 Jul 2016

DAY 1 - It's NEW YORK


Po vseh teh letih, ko je želja obiskati New York iz otroških upov in sanjarjenja počasi prešla v predal in zorela. Po vseh teh letih, ko so ameriške sanje prešle skozi sito zavedanja kako zahtevno jih je uresničiti. In po vsem, kar je Amerika kot velesila sprožila na tem svetu je fascinacija nad tem kaj pomeni biti velesila ostala.



Karta za New York je bila bookirana že zdavnaj, priprave na potovanje so se začele še preden sva vedeli kdaj točno greva. O New Yorku pač sanjariš. Kot turist še toliko lažje. Spomnim se svojega Erasmusa, vsak dan sem vizualizira, da se v NY ukvarjam s produkcijo, vmes se je zgodilo vse drugo, ampak obiskati New York...to nikoli ne zamre. Kako je lahko to ogromno mesto tako fascinantno še preden ga vidiš? Ta fama okrog mesta spominja na zvezde, ravno tiste, ki jih je ustvarila ameriška glasba in film. Morda je veličina ravno v tem, da čeprav veš, da ni razloga , da bi bila tvoja potovalna viza zavrnjena, se ti zdi, da ZDA pač lahko tudi nisi všeč in takrat si nemočen.


Prvi dan v New Yorku dobi svojo vrednost, ko se zavemo kakšna je bila pot. Pot, se je začela ob 3h zjutraj po srednjeevropskem času. V Črnučah naju je pobral GoOpti, do Munich-a smo spali prav vsi potniki tako, da smo z enim postankom relativno hitro prišli v Nemčijo. Sledili so check-ini prtljage in varnostni pregledi. Teh je ogromno, danes to sprejemam kot nujno zlo. Raje več kot premalo. Amerika nas je uspela prepričati, da je to svetovna normala. Let je bil ob 12h, nisem imela občutka, da bi bilo čakanja v prazno preveč. Dokler sva prišle na letalo je bilo vedno potrebno premikanje.

Ponovno security check takoj zatem še eden, toliko jih je bilo vse skupaj, da jih ne štejem več.
Zanimivo ravno, ko sva bili v vrsti za it na letalo sva se pogovarjali kje nočeva biti in ravno tam sva na koncu pristali 🙂. Mogoče kazen, da nisva razmišljali kje hočeva biti 😉.

Nekako sva računali, da let traja 6 ur, vendar sva vmes ugotovili, da sva se zmotili. Pred nama je bilo 9 ur filmov in nanizank, hrane in pijače.
Med potjo sva večkrat razmišljali, da se NY šele dobro prebuja, v Sloveniji se pa počasi že končuje dan.

In končno je ekran v letalu odšteval manj kot uro do pristanka. Sedaj sem čutila nekaj podobnega kot pri pristanku v Akri (Ghana). Zavedanje in navdušenje za katerega človek živi. Iz zemljevida se tudi fizično premikam na drugo celino.


Prvi vtisi iz zraka so bili, da je to ogromna država (že sam pogled na NY). Na letališču grupiranje glede na rezidente ZDA, turiste in tiste, ki že drugič vstopajo. Zadeva je resna. Leva roka, desna roka prstni odtisi, slika oči, spraševanje policajke kje si, kaj nameravaš, kdo si itd. me je spomnilo na filmski prizor. Policistka Roberston je bila z nama prijazna, kljub temu pa dovolj ostra, da si še sline nisem upala požreti. Najbrž so krivi tudi policaji iz filmov.

Skratka, končno smo mimo, čakamo še na prtljago in na še en security check , potem pa končno zadihava soparen new yorški zrak. JFK letališče je ogromno, veliko avtov hupa, vrsta rumenih taksijev je sodobna, pa kljub temu spominja na znan prizor.
Vrsta za taxi se hitro premika, veliko hitreje kot na koncu prideva do cilja. Prometna konica in neznanje taksista sta že skoraj načela najine živce. Predvsem Anine, ki se je istočasno borila še s slabostjo. Mene je fascinirala ne preveč atraktivna okolica in malce skrbel taksimeter, ki se je na koncu ustavil pri 70 dolarjih. 40 vec kot sva planirali, Ana mu je sicer povedala kar mu gre, a je cena ostala nespremenjena.

Pozvonili sva na Palmetto street 144 in končno pristali v domu za naslednjih 14 dni. Utrujenost je zahtevala svoje. Po 22 urah potovanja sva sklenili, da danes še ne greva v raziskovanje. Jutri je nov dan in že komaj cakam, da bom rekla Good morning America.