7 Apr 2017

Phoenix

A chair I did for the exhibition Black Muse at my Faculty of Design. 
Stol za razstavo Črna muza na Fakulteti za dizajn


P H O E N I X




Magična, sijoča in veličastna ptica Feniks, ki vsakih 500 let umre tako, da se sežge in se nato znova rodi. Simbol ponovnega rojstva in novega začetka je bit stola Feniks. Recikliran sedež iz starih gum, ponovna uporaba predmeta, ki je odslužil svoji primarni rabi. Odmik od moralne sodbe, vendar budnica vsem nam, naj bo stol Feniks živ klic o boljšem odnosu potrošnika do stvari in ponovni rabi. 

Iz pepela Feniks …

-- 

Sometimes we would give everything for a second chance, maybe it would change our life, maybe the life of another. But, here we stand not knowing what would happen and being left with our own thoughts in the midst of a confusional state of mind. Somehow we have to find a way to make things work, so we search and we have to look inside ourselves to find something that will keep us going even when the days are gray. 

And just when we thought of giving up, here comes the second chance, a hope, a power within us. The chance to rise again like a Phoenix. Magical, radiant, shimmering bird, which dies every 500 years, so it can be reborn again. With a clap of the wings it turns itself to fire, but from the ashes, something beautiful and unprecedented happens. Phoenix is reborn even more magnificent even more glorious. Just like Phoenix we are born again. Imagine if we can be reborn again, so can the things around us. Like an old tire turned into a chair. Things can be re-used and be reborn again, the same way we can and they can be made even better than before.

 So, let the Phoenix chair be a reminder for you, me and everyone there is always a second chance. Phoenix rises from the ashes …


By: Karin Bossman, 2017


3 Aug 2016

New York are People


Sedaj razumem, zakaj je veliko pisateljev v tem mestu. Navdiha za zgodbe nikoli ne zmanjka, pravzaprav bi zgodbo lahko clovek pisal na vsakem koraku. Danes je teden dni, odkar nas je NY prevzel. Vsak dan si zapisem 100 stvari, o katerih bi lahko pisala.



Utrip mesta, veličina in ljudje. Uživam v opazovanju svobode, ki si jo new yorčani privoščijo. Odštekane frizure in veliko stila, ples na podzemni in glasna glasba v trgovinah. Prijazni pozdravi in kratki klepeti, kjer v tem velikem mestu izves delček posameznikove osebne legende. Tako se npr. pogovarjava z umetnico, kjer nama je barantati za njeno delo kar malce nerodno. Pove nama, da veliko potuje in da ima prijateljico, ki je bila nad Slovenijo tako navdusena, da si je kupila stanovanje. Pove nam, da gre septembra v Berlin in kot fotografinja komaj čaka, da poslika še eno mesto polno navdiha in umetnosti.  Cez nekaj casa spoznava umetnika Patrick-Earla, katerega galerija na prostem naju je pustila odprtih ust. Njegova prijetna energija je poskrbela, da smo se pogovarjali kar nekaj casa. Med drugim nama je povedal, da je včasih bil pravnik in, da ga 15 let nazaj, ko je nosil samo suknjič in polikane hlače zagotovo ne bi prepoznali. Prepustil se je svoji strasti in zdaj svobodno ustvarja. 


Podobno poklepetava se s parimi zanimivimi artisti in za konec spoznava še Liso, ki dela v trgovini Rituals in po brezplačnem tretmaju umivanja rok z mili in pilingom, naju postreže še s čajem. Pove nama, da je diplomantka mednarodnih odnosov in da je delala v Washingtonu kot pripravnica pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Ko ji poveva, da se naslednji teden odpravljava v Washington, nama hitro postreže s par priporočili krajev vrednih ogleda.


Lahko bi pisala še v nedogled o ljudeh, ki nama prekrižajo pot na vsakem koraku. Zgodb tu zagotovo ne zmanjka. NY so ljudje.

31 Jul 2016

Day 2 - Early Birds

DAY 2 - Early birds

Dan se je za naju začel ob 5h zjutraj. Po klepetu z domačimi preko skajpa in opisu vseh podrobnosti, sva sklenili, da se danes odpraviva po najini soseski Bushwick. Za železnimi vrati, ki ločujejo najino udobje in trenutno enega izmed najbolj hipskih sosesk Brooklyna (Bushwick), se skriva za naju nov svet. Takoj, ko stopiva skozi vrata, vidiva na cesti nekaj avtentičnosti, ki sva jo prišli raziskovat. Hiter pogled razkriva, da bova na cesti srečali veliko mladih ljudi z edinstvenim stilom. Bushwick je dom številnih galerij, kreativcev in novih idej. Najprej se odpraviva v priporočen lokal Sunrsie- Sunset. Kava in toast z avokadom poskrbita, da se hitro počutiva domače in prijetno. 

Sledi sprehod po soseki in iskanje galerije, ki je pravzaprav galerija s številnimi sobami, katere najemajo umetniki. Po poti razmišljam, na kaj me Bushwick spominja. Ugotovim, da pravzaprav ne najdem nobene povezave s kakšnim spominom od prej. Ulice so bile dokaj mirne, in čeprav v soseski prebiva večina prebivalcev španskega porekla, le teh vidiva zelo malo.

Nisva mogli mimo lokala, na katerem je pisalo najboljše tortice na svetu. Najprej sva se nasmejali, ampak se razume, to je treba poskusiti. Vse torte izgledajo okusno, lokal totalno kul, nekaj gostov, ki bere ali brska po računalniku in jaz, ki že naročam dva Brooklyinska veganska čokoladna muffina. Napis ni razočaral, nevem če najboljše, ampak tortice so bile res dobre. 



Pot nadaljujeva po široki tihi ulici do najine velike galerije. Prepričani sva bili, da bo vsaj kakšna odprta, pa sva izgleda ob 9h zjutraj bili prezgodnji, večina sob je zaprtih, tako se odločiva, da greva na Manhattan. 

To pa je nekaj drugega. Od mirnega Bushwicka prideva v turističen Manhattan, poln visokih stolpnic. Vse je XXL. Ne morem si kaj, da ga ne bi primerjala z Londonom, ampak to je drugače. Vse je bolj svetleče in večje. Zdi se mi, da sem včeraj slikala samo stolpnice, te višave nekaterih 100-metrskih stolpnic na sliki ne razumeš. To moraš videti. Splošen vtis v meni je bil sprva zmeda. Ne razumem, kaj se sploh dogaja okrog mene, najraje bi opravila z vsakim človekom intervju. Po par ulicah se navadim, da nama ponujajo prevoze okrog mesta, trgovine levo in desno in gruča turistov. Ne morem si kaj, da ne bi razmišljala o tem, kdo dela in živi v teh stoplnicah. Moje misli prekine že nevem kateri ponudnik ogleda Central Parka z rikšo. Prijazno se zahvaliva, cena je bila previsoka. Ko že greva peš proti Central Parku, se dogovorimo za ceno, ki je bila za naju še sprejemljiva. Usedeva se v rikšo in Besir (ime voznika rikše) z namazanim jezikom našteje vse filme, ki so jih kadarkoli posneli v Central Parku, pelje nas na nekaj ikoničnih mest, razloži vse najemnine in priimke, kdo kje živi okrog Central Parka in kar naenkrat je pol ure mimo. Odločiva se, da tako kot številni okrog naju, kupiva nekaj za jest in se spočijeva v Central Parku. Čeprav bova v NY dva tedna, se zdi vsake minute neraziskovanja škoda.  In že sva hitro nazaj na prometnih ulicah, kjer poleg trgovin, ki kar vabijo, hodi mimo ogromno avtentičnosti, punca z rožami v laseh, fant z belo kratko oprijeto majico, modrimi hlačami na zvon, starejša gospa s toliko nakita, da sploh nevem, kako se lahko premika, tisti maneken z modne revije, statist iz včerajšnjega filma, punca z ogromno afro frizuro, skratka milijon različnih ljudi, ki se jih ne uspeš zapomniti. Vse, kar nam je skupno je to, da smo točno ob tistem času bili vsi na tistem mestu, ta trenutek in nikoli več. 



Ana na Times Square-u





Pozdrav iz Central Parka

V večernih urah komaj še hodiva, vstopiva skozi najina železna vrata in v sekundi zaspiva.